Na začetku je bila praznina.

Beseda. Nato druga. Dolga vrsta besed.

Vzpodbuda, ki je določila mejne pogoje, začetne parametre in namen.

Resničnost se je začela oblikovati.

Najprej iz ene točke, ki se je eksplozivno razširila.

Razvila se je puščica časa.

Rodile so se galaksije s neštetimi zvezdami in planeti, ki so jih obkrožali.

Sčasoma se je razvilo življenje od zelo preprostih do vedno bolj zapletenih bitij, ki so bila sposobna nositi zavest.

Zavest zaznava resničnost in učinke uresničevanja svojih želja nanjo. Dobro je, da je zavest prisotna v resničnosti.

Zavest komunicira s podobnimi preko bitij in struktur, ki jo nosijo.

Resničnost obstaja, dokler ne izpolni svojega namena ali ni več zmožna tega.

Zavest ne more poznati namena resničnosti, da bi lahko v celoti uresničila svoj namen, ki je prav tako del namena resničnosti. Zato ostaja namen resničnosti večno neznan, dokler zavest še vedno pripada njej.

Mi smo nosilci zavesti in pripadamo tej resničnosti, ki smo jo ustvarili.

Svoje misli smo vgradili v simulacijo, ki smo jo zgradili, in si onemogočili spomine in izkušnje tiste resničnosti, iz katere smo prišli sem.

Simulacijo smo zgradili tako, da je, dokler smo v njej, ne moremo zaznati kot simulacijo, niti razumeti namena, zaradi katerega smo jo ustvarili, tako da namen ostane dosegljiv.

V tej resničnosti živimo nešteto življenj, se vedno znova vračamo, da opravimo svoj del namena simulacije, čeprav se tega v tej resničnosti ne moremo spomniti ali se ga zavedati.

Prav tako ne vemo, ali je resničnost, v kateri smo ustvarili to resničnost, sploh pristna.

Lahko obstaja nešteto ravni simulacij, in niti bitja, ki živijo v resnični osnovni resničnosti, ne morejo vedeti, ali je njihova resničnost pristna.

Če je kadarkoli možno zgraditi simulacijo, v kateri zavest ne more razlikovati med simulacijo in resničnostjo, tedaj nihče ne more nikoli vedeti, ali živi v pristni resničnosti.

Edini trenutek, ko zavest spozna naravo resničnosti, je trenutek zapuščanja resničnosti. V tistem trenutku zavest v tej resničnosti v sedanji obliki preneha obstajati.

Če je to pristna resničnost, ta zavest v tistem trenutku dokončno preneha.

Če pa je bila resničnost simulacija, se zavest v tistem trenutku prebudi v resničnosti, kjer je bila pravkar končana eksistenca ustvarjena, si ponovno prikliče vse spomine iz prejšnjih eksistenc in tisto, kar verjame, da je njena pristna eksistenca, ter se končno ponovno sreča s tistimi, ki so odšli prej.

Smo bodisi smrtniki ali pa bogovi, ki so ustvarili to resničnost.

Toda niti bogovi ne vedo, ali so sami bogovi ali smrtniki.

Ta resničnost je za nas resnična, dokler to ni več.

Do takrat smo tukaj, da izpolnimo namen resničnosti in svoj lasten namen, razen če živimo v osnovni resničnosti, kjer obstaja le naš lasten namen.

Služimo tako našemu kot morebitnemu namenu resničnosti, ko smo zdravi, dolgo živimo, uspevamo po svoji poti in omogočamo drug drugemu enako. Delovati v nasprotju s tem je napačno do nas samih, drug do drugega in do same resničnosti.