Kaj pa, če kljub vsem verjetnostim resnično živimo v pravi osnovni resničnosti, in ločljivih simulacij resničnosti še ne poznamo? Ali ne bi bilo potem napačno verjeti v simulacijo?
Da, vsak, ki bi verjel, da je ta resničnost simulacija, bi se v tem primeru motil, ampak kaj potem?
Prvič, prepričanje tistih, ki mislijo, da živijo v simulaciji glede svetosti življenja ter vrednosti biti prisoten v resničnosti, ki jo doživljajo, in tega, da vsakdo svobodno išče in zasleduje svoj lastni namen, bi še vedno bilo dobro in pravilno.
Če nekdo zmotno verjame, da živi v simulaciji, ter je zato prijazen do sebe in drugih, to ni napačno, kajne?
Drugič, simulacija, ki je ločljiva od resničnosti, in prava resničnost se razlikujeta za tiste, ki v njih živijo, le v tem, da je smrt v osnovni resničnosti resničen konec poti, medtem ko se v simulaciji vrneš v nižjo realnost.
Če nekdo verjame, da živi v simulaciji in dobi tolažbo iz prepričanja, da bi po vrnitvi v nižjo resničnost srečal že preminule ljubljene, ali da bi se lahko kasneje vrnil v to resničnost, tudi ko umre v osnovni resničnosti, ne bo razočaran, saj preneha obstajati in ne doživlja več ničesar.
Vendar obstaja še ena razlika med simulacijo in osnovno resničnostjo, saj je prva ustvarjena za določen namen, medtem ko slednja nima namena - preprosto je. V osnovni resničnosti imamo le tisti namen, ki si ga sami ustvarimo.
Verjeti v simulacijo bi bilo z majhno verjetnostjo napačno, vendar ne škoduje. Namesto tega omogoča verovanje v nekaj večjega kot je posameznik sam, čeprav večno tukaj neznanega namena, kar nam lahko pomaga najti svoj lasten pomen - če drugega ne, vedno lahko služimo resničnosti, miru in svobodi ter veliki odiseji, ki jo skupaj kot zavestna bitja v tej resničnosti doživljamo.