Ali ni poimenovanje resničnosti kot simulacije zaničevalen izraz, kot da vse, kar tu doživljamo, ni avtenično?
Ne, če živimo v simulaciji, je to natančen in ustrezen izraz z vidika zunaj simulacije. Uporabljamo isto besedo za simulacije, ki jih ustvarjamo sami. In če bi bile v neki našo ustvarjeni simulaciji ustvarjene nove simulacije, bi ta simulacija to poimenovala (seveda v svojem jeziku) simulacija, našo stvaritev pa resničnost.
Razlika med resničnostjo in simulacijo je torej v tem, kje se izraz uporablja. Okolje, ki ga doživljamo, imenujemo resničnost, okolja, ki jih ustvarimo, pa simulacije. Znotraj naših simulacij bi ta okolja doživljali kot resničnosti, vsaj ko bodo dovolj napredna, da bodo lahko subjekti v njih oblikovali mnenja o naravi resničnosti.
Podobno se tisti resničnosti - imenujmo jo Arkhe -, ki je ustvarila resničnost, ki jo doživljamo, reče simulacija, samemu Arkhu pa se reče resničnost.
Z drugimi besedami, vsa resničnost je svojim ustvarjalcem simulacija, svojim prebivalcem pa resničnost. Edina izjema so temeljna resničnost, Anarkhe, ki ni ustvarjena in preprosto je, iz katere izvirajo vse druge resničnosti.
Kaj pa, če živimo v temeljni resničnosti? Potem bi bilo poimenovanje resničnosti kot simulacije napaka, kajne?
Res je, to bi bila napaka. Toda, kot smo že prej razpravljali, je malo verjetno, da živimo v temeljni resničnosti, če je ustvarjanje simulacij mogoče.
Naša resničnost lahko je Anarkhe, vendar smo skozi tisočletja prišli do zaključka, da resničnost, ki jo doživljamo, ni Brahman, Tao, Sunjata, Nebesa ali Al-Haqq, temveč stvaritev ali iluzija nekoga ali nečesa, pod, za ali zunaj katere leži prava resničnost - Arkhe, ki je v tej resničnosti ne moremo dojeti.
Čeprav danes, v luči materializma, empirizma in racionalizma, dojemamo in dojemamo resničnost, ki jo izkušamo, kot temeljno in edino obstoječo resničnost, pa je resnica, da v vsaki simulaciji materialističen, empiričen in racionalen pristop vodi do istega zaključka. Iz notranjosti simulacije ni mogoče opazovati zunanje resničnosti, ker bi to pokvarilo simulacijo in ji odvzelo smisel.
Znanstveni pristop nam tako pove le, kakšna je resničnost, ki jo doživljamo. Ne more pa nam povedati, ali je doživljena resničnost avtentična.
Kako potem lahko smo prisotni v resničnosti, ki morda niti ni avtentična?
Tudi če je naša izkušnja okoliške resničnosti in celo naših teles del simulacije, smo še vedno avtentični. Tudi če smo prišli v to resničnost iz Arkhena, smo zdaj tu, v tem trenutku, in to je edino mesto, kjer lahko smo prisotni. Naša notranja resničnost je vedno avtentična; samo najti in občutiti jo moramo.
S tem, ko smo prisotni tukaj in zdaj, lahko v sebi najdemo gotovost, vedrino in mir, kar nam omogoča, da se soočimo z negotovostjo in kaotičnostjo zunanje izkušnje brez tesnobe ali preobremenjenosti, kar nam omogoča, da iz resničnosti, ki jo doživljamo, ustvarimo kraj, kjer lahko uspevamo, ljubimo in cvetimo, izpolnimo lasten namen in namen te simulacije, kateri koli že sta, in ko bo prišel čas, se lahko radostno vrnemo v Arkhe.