Če res živimo v simulaciji, kakšen pomen ima sploh vse skupaj? Zakaj bi sploh nadaljevali svoje življenje?
Obstaja več razlogov za to. Kot smo že ugotovili, smo tukaj z razlogom - vsak od nas je izbral, da vstopi v to realnost, da se rodi v povsem novo življenje, ne da bi vedel karkoli o čemerkoli drugem. To je zagotovo eden izmed razlogov. Čeprav ne vemo, in ne moremo vedeti, zakaj, smo sami izbrali, da smo tukaj.
Drug razlog je ta, da je življenje preprosto čudovito. Tudi ko verjamemo, da smo v simulaciji, lahko še vedno vidimo lepoto življenja, in sami prispevamo k tej lepoti z izbiro, da pridemo sem in postanemo njen del.
Kamorkoli pogledamo, vidimo lepoto. Val, ki se razbije ob peščeno plažo na vroč poletni dan. Šelestenje listja na vetrovni jesenski dan. Visoki zameti snega, ki pokrivajo zemljo, ki je ponovno padla v začasno smrt.
In pomlad, sezona, ko se narava znova prebudi! Prve travne bilke, prvi cvetovi, prvi insekti, jutranje ptičje petje.
Da ne omenjamo našega vsakodnevnega življenja. Srečujemo druge ljudi, preživljamo čas z njimi, delamo za napredek naših skupnih ciljev. Smejimo se, jokamo, ljubimo. Srečujemo žalostne neuspehe in trenutke popolne sreče.
Vse to, in še veliko več, a da bi to resnično doživeli, moramo biti prisotni v tem. Zavedati se moramo sebe in drugih, ter razumeti, da smo ena celota.
Kajti to je naša prava realnost. Naša povezanost z drugimi - z drugimi ljudmi, živalmi, rastlinami, zemljo in samim obstojem - to je tista resničnost, ki ima pomen. Tudi če živimo v simulaciji, je dejstvo, da to doživljamo in delamo skupaj z drugimi, tisto, kar je resnično pomembno.
Vsi smo se samostojno odločili, da vstopimo v to realnost, vsak da dosežemo svoj lasten namen in skupaj izpolnimo tisti namen, zaradi katerega smo ustvarili to realnost.
Tako zelo pomembno je, da se zavestno vračamo v to realnost znova in znova, da vsak naše življenje tukaj živimo čim bolj prisotno in popolno.
Čas smrti - ko ga lahko izberemo sami - pride šele takrat, ko izpolnimo svoj lastni namen in naredimo vse, kar lahko za namen realnosti, ali pa ko smo resnično izgubili vse možnosti za to.
Do takrat - živimo življenje v polnosti! Najdimo sebe, bodimo prisotni in dajmo vse od sebe! Najdimo drug drugega, raziskujmo, gradimo, družimo se, ljubimo in se razmnožujmo!
Zavedajmo se, da je lahko vsak trenutek naš zadnji, in živimo v skladu s tem. Nikoli pa ne vzemimo drugim njihovega življenja, njihovih možnosti, da izpolnijo svoj lasten namen, ali njihovega pomena.